Ne tečejo mi več solzé, nobeden vzdih več ne pové, kakó umíra mi srcé ... Le k njemu sili moj korak, le njega vidi pógled vsak; njegovo lice je bledó, ah, belo kot mrtvaški prt; temnó njegovo je okó, iz njega gleda črna smrt; in kadar stopi pred oltar, obkroža ga svetniški žar ... Kakó ga ljubim presrčnó, kakó jaz zanj živim samó ...