Na zemlji noč temnà leží; tam v cerkvi mlad menìh klečí: ”Oj večni bog, gospod svetá, ti gledaš mi na dn srcá, na dn srcá, kjer noč in dan te vnovič križa greh strašan: le ona polni mi glavó, povsod le gledam njó, le njó; kot večne luči sveti žar gorí očí prelepih par, kot zárije večerne kras žarí nebeški njen obràz ... Kakó kipí mi vroča krí, kakó si je srcé želí, kedàr jo vidijo očí ... O bog dobrotni, ti me čuj, ljubezni grešne me varuj!“