”Čaroben je ljubezni raj kot to nebó večerno, neskončen je ljubezni raj kot morje neizmerno -- A ljubček, ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz takó bledíš, zakaj se v stran oziraš?“
”, nevesta, o tam bledo, krasno ženo, oj mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno;, kakó stojí mirnó, na prsih pa ji spi sladkó nesrečno moje dete.“
”Oj zbudi, zbudi se, moj mož, pri tebi jaz sem sama, krog naju je morjé temnó in pa nebó nad nama --“ ”Kakó me vabi spet nocoj s pogledom žalostnim s seboj, da ljubim jo, kot nekdaj.