V tihi zagrinja se daljava, kot ladija po temnem morju plava; na krovu pa mlad mož stojí, mehkó na prsih mu sloní prelepa mlada žena.
”Čaroben je ljubezni raj kot to nebó večerno, neskončen je ljubezni raj kot morje neizmerno -- A ljubček, ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz takó bledíš, zakaj se v stran oziraš?“
”, nevesta, o tam bledo, krasno ženo, oj mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno;, kakó stojí mirnó, na prsih pa ji spi sladkó nesrečno moje dete.“