V očí skelí zrak težák in suh, na prsa pada opojni duh razpalih, krvavih rož.
In jaz vidim njó, ah njó ... Kipí in trepeče ji belo teló, prozorna meglà je po udih razlíta, pretkana s kristali od sončnega svíta; na polne ramé valíjo mogočno se črni lasjé, in njeno okó, poželjívo in mokro, bleščí se kot brušen nož.