In dvíga in širi se vroče obzorje, na nebu razpaljenem sonce gorí, vsa zemlja potaplja se v démantno morje, v polspanju, utrujena v prahu leži. Tam daleč ječí preperelo drevje, kot gole, koščene roké razpénja in krči temno vejevje. V očí skelí zrak težák in suh, na prsa pada opojni duh razpalih, krvavih rož.