Nisem jih maral gledati, a postajali so vsak trenotek jásnejši in živéjši. so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ... Dà, -- ”velik je najin svet in krasen ...“