Vzduh opójen, težák; bledih luči na obrazih mrjè osinélih; v teh pogledih pijanih utrujena strast, poželenje na ustnicah velih ... Oj ti grešnica krasna, -- takó hladnó, tako blédo je tvoje lice, in v naročju lenó, kakor mrtve ležé tvoje drobne, otroške ročíce.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih, prosojnih; ko je slikal prešestnico Tizian, gledal tebe je v sanjah opojnih.
Na obrazu trepeče, kot lunin žar greha, strasti nebeška krasota, in trpljenje, brezupa zaduhla noč iz uvelega diha života.