Zdaj, ko ti prinašam ta pol oveneli, na novo parfumirani šopek, te spominjam,, na neko podobo, ki mi je zmerom v mislih in ki je gotovo znana tudi tebi, ker jo pripovedujem ob vsaki priliki: takó, kakor imajo nekateri ljudjé navado, da se poslužujejo zeló pogostoma besede, ki se jim je posebno priljubila ter je naposled že znamenje njih nature ... Šel sem nekoč po cesti, sredi travnikov, in ves sem bil pust in žalosten. In takrat pride mimo kočija, švigne mirno kakor sanje.