Noč jesenska je tam zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje srce je otožno, ni ne sreče, ne tolažbe. Da razjasniš mojo dušo, pridi duh iz svetle čaše, da pozabim te,, pijem zdaj na tvoje zdravje. Dneva ni brez sončne luči in četudi zvezde zlate lepše kakor kdaj gorijo; dneva ni brez tebe zame, ni brez tebe ga,, Bog te živi, dekle, ti ljubiti me ne moreš - a povej, kakó bi rasle rože brez svetlobe sončne, in povej, kakó brez moglo bi srcé živeti?