Dà, ob lepih spomladanskih dneh, ko sije sonce z ljubeznivo, mehko toploto, se suší in poka filistejska skorja in svetloba prihaja na dan. Lahko jo je omazati - in omazal sem jo že takó zeló - ali ugasiti je ni mogoče; neugasljiva je, večna luč.
Tako sem torej lepo in jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in radost nad svojimi verzi in zakaj jih - četudi s prikrito sramežljivostjo - pošiljam vnovič med ljudi ...