Kadar bi se tako prav rad udomačil, kadar ne vidim nikjer več ne smešnosti, ne neumnosti, ne umazanosti, kadar bi rad prosil odpuščanja vse tiste ljudi, ki sem jih časihna grd način zmerjal - in sédem ter pišem, dobrim ljudem na veselje, sebi ne v zabavo, takrat, prijatelji, bi se zjokal nad samim seboj, takó žalosten je moj obraz. Odložiti moram peró - plot do nebá je med mano in med njimi in ne preplezal bi ga, če bi plezal celo večnost.
Takrat spoznam, koliko je še lepega in dobrega v meni in da nisem zaslužil slabega glasú, ki hodi pred mano, kamor se okrenem.