In iz dvorane zazvení spet razkošen valček, šum in smeh, in v plesu ji teló trepeče, ljubezen ji gorí v očéh.
Noč jesenska je tam zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje srce je otožno, ni ne sreče, ne tolažbe. Da razjasniš mojo dušo, pridi duh iz svetle čaše, da pozabim te,, pijem zdaj na tvoje zdravje.