Samó nocoj, nocoj me ljubi, poljubi me enkrat samó, da na gorečih tvojih ustnih nebesa meni se pričnó ...“ In iz dvorane zazvení spet razkošen valček, šum in smeh, in v plesu ji teló trepeče, ljubezen ji gorí v očéh.
Noč jesenska je tam zunaj, ni ne zvezd, ne lune jasne; moje srce je otožno, ni ne sreče, ne tolažbe.