In malo jih je, ki uživajo celó v kesanju ter ga pretvorijo polagoma v svojem srcu v obliko novega hrepenenja po novem grehu, iz katerega se rodi potem novo kesanje, - zmerom nova pomlad in nova jesen, zmerom novo življenje ... Kakó strašno je človeku, ki mu je življenje meglà in, ki tava po svetu okoli, kakor ob vlažni, dolgočasni jesenski noči po enakomernih ulicah neznanega mesta. Ulicam ni konca, križajo se od izhoda do zahoda, hiše velike in tihe, spolzek trotoar.