Če je bilo človeku mogoče, da je prišel sam Bog vedi kakó preko takó dolge, takó ozke in vse polomljene brví, sredi nočí, brez opore, brez močí in brez volje, - kakó bi ne prestopil zlahka plitvih jarkov, ki križajo časih ponepotrebnem to grapavo pot?
Zatiskal sem očí, da bi ne videl blata, ki sem gazil v njem do kolen in ki me je tako vsega oškropilo, da se poznajo še danes umazane pege.