In nocoj, v poslednjih urah, spet me gleda porogljívo iz oči ugaslih tvojih, iz bolestnega obraza; gleda me življenje tvoje brez veselja, brez pomladi, z vso ljubeznijo brezupno, z vsem trpljenjem neizmernim ...“ Skozi polodprto okno diha nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne čuje se šepet valóv. _ _ _ _ _ _ _ _ _ _