In pomisli: ko je ležal, niti ena gorka solza ni mi padla na obraz ... Hladni, mračni duh njegov pa ostal je poleg mene; spremljal me je z zlobnim smehom po teh mrtvih, temnih sobah.
In nocoj, v poslednjih urah, spet me gleda porogljívo iz oči ugaslih tvojih, iz bolestnega obraza; gleda me življenje tvoje brez veselja, brez pomladi, z vso ljubeznijo brezupno, z vsem trpljenjem neizmernim ...“