In jeseni proti mraku vrne se domú iz mesta; po večerji pride k meni pa naznani mi smehljaje:
‚Skoro da bi bil pozabil: te pozdravlja ... veš li? jutri je poroka njena; mož je sicer malo star, a bogat je! Kakšna škoda, da ne moreš z mano v mesto; pa bolehna si in nečem, da se mi kako vznemirjaš.‘