Koliko noči nemirnih gledala sem te pred sabo vso razplakano, nesrečno, in jokala sem s teboj ... In jeseni proti mraku vrne se domú iz mesta; po večerji pride k meni pa naznani mi smehljaje:
‚Skoro da bi bil pozabil: te pozdravlja ... veš li? jutri je poroka njena; mož je sicer malo star, a bogat je!