S svojo težko, trdo róko vodil je življenje tvoje; zapuščenega otroka dal je rokam neljubečim.
Koliko noči nemirnih gledala sem te pred sabo vso razplakano, nesrečno, in jokala sem s teboj ... In jeseni proti mraku vrne se domú iz mesta; po večerji pride k meni pa naznani mi smehljaje: