V sanjah polnočnih spava svet, s kopreno lunino odet; in sredi cerkve, bled in tih, leži tam v krsti mlad menih. ”O Bog, ti duši pokoj daj, ti sprejmi jo v nebeški raj!“ Ko zvon mrtvaški odzvoni, deklè na postelji leži, obraz je bled, mrtve oči; križ pozlačen držé roké, ob odru lilije stojé.