Zmerom tišji so akordi; komaj še dotikajo se klavirja prsti njeni, roke se umikajo, blodijo in hrepenijo in bežé; in iz očí raste blodni kresni plamen, raste, išče in beží.
Plašen zvok - in omahnile so utrujene roké, še spomin - njegovih usten ustna njena se tiščé ... Noč je legla na Ljubljano, pesem umolknila je, nad goró se z rdečim žarom luna zasvetila je.