Na postelji moji umira človek bolan, izgubljen kot jaz, njegove oči, vesele in tihe, mi gledajo mirno v obraz.
O tebi sem sanjal vse dolge večere, kakó sem te čakal, a tebe ni bilo, ah nisi me čula, kakó sem to klical - in zdaj, zaželjena, prišèl je čas ... Glej, vse moje rosne, dišeče rože nocoj so razpale in v prahu ležijo, in sonce, to lepo, veliko sonce ne vrne se níkdar in níkdar več.