”Ne poljubljaj me več, dragi, več ne reci, da me ljubiš, s svojo strastjo nepošteno ti pogubil si mi dušo, in temnó je vse krog mene, temno, prazno v srcu mojem, kadar plaka moja mati in preklinja me moj mož.“
Od ulic do ulic, križem po mestu, brez smotra skoz zimsko noč, v obrvih ivje, roké premrzle, ubog, trepetajoč.
Že je legla meglà, svetilke gorijo, že tiho odtod, odondod vagabundi brez doma, lokavi, boječi, nastopajo težko pot.