Nad menoj se prva zvezda jasno zableščala je, lahna sapa se z borovi vrh goré igrala je.
Tam od vzhoda, iz Ljubljane tihe pesmi vstajajo, tam iz gorke svetle sobe k meni gor prihajajo.
Zmerom tišji so akordi; komaj še dotikajo se klavirja prsti njeni, roke se umikajo, blodijo in hrepenijo in bežé; in iz očí raste blodni kresni plamen, raste, išče in beží.