V oči skelí zrak težak in suh, na prsa pada opojni duh razpalih krvavih rož.
To je tempelj njen, jaz klečim pred njó. Kipí in trepeče ji belo teló, prozorna meglà je po udih razlita, pretkana s kristali od sončnega svita; na polne ramé valijo mogočno se črni lasjé, in njeno okó, poželjivo in mokro bleščí se kot brušen nož.