Vzduh opojen, težák; bledih luči na obrazih mrjè osinelih; v teh pogledih pijanih utrujena strast, poželenje na ustnicah velih ... Oj ti grešnica krasna, takó hladnó, tako blédo je tvoje lice, in v naročju lenó kakor mrtve ležé tvoje drobne, otroške ročice.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh, na teh ustnicah tenkih, prosojnih; ko je slikal prešestnico Tizian, gledal tebe je v sanjah opojnih.
Na obrazu trepeče kot lunin žar greha, strasti poslednja krasota, in trpljenja, kesanja zaduhla noč iz uvelega diha života.