Na mojo pot ne trosi rož dišečih, temnà in strašna pred menoj leží; cvetovi mladi vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi teh noči.
O, vse moje lepe sanje razpale so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano, pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše bledi strah.
Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt in luč ugaša, moje cvetje vene ... nič ne žaluj, obrni se od mene ti, pred mano hodi smrt Oblatil sem ljubezen tvojo čisto, oskrunil sem nedolžno tvojo dušo, zasmeh in laž so bile vse prisege, besede moje sladke v tistih dneh.