Trudne bom oči zakril z rokami, z lahkimi koraki stopil dol - dol v šumečo, neizmerno večnost, tam bom legel na zeleni mah, tam bom sanjal lepe dolge sanje, morje bo šumelo nad menoj.
Na mojo pot ne trosi rož dišečih, temnà in strašna pred menoj leží; cvetovi mladi vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi teh noči.
O, vse moje lepe sanje razpale so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano, pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše bledi strah.