Ali v parku je zašumelo in od vzhoda prihaja dan, prsti, trepetajoči dvigajo beli pajčolan ... Pozno je,, Bog s teboj! Kadar odidem, ne glej za mano, ne stoj ob oknu, ko pride vlak, ne devaj,, roke nad čelo, ne kliči me z rosnimi očmi; glej, kaplje grenke so prišle do roba, do vrha napolnjen je kelih moj.