Izmed oblakov sonce zdaj zasije, in mavrica na bledo lepote svoje čisti izlije, nebeški obda obličje milo; jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak ta pogled prevzame. Ko je minul, kar misli, de bo v sili zlatá mu treba, si od mož ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili. “Kar Staroslav zlatá še hrani zame, daj ga sirotam,” reče Bogomili, se bliža ji, presrčno jo objame, molče poda desnico ji k slovesi, solzé stojijo v vsakem mu očesi.