V deželah jutra čakajo bogate te žetve, ne zamúdi je nobene, le hitro v Oglej, tje do patriarha, de posvetí te mašnika, duš varha.” “Prav praviš, de ne smem jaz upat′ sreče, ki vedno je in bo sovražna meni: dosegel óča zmage ni sloveče, končal življenje v vojski je zgubljeni, odšla je mati komej sponam ječe, že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit′ hoče me ljubezen sladka, al, kak sladkost bila je njena kratka! V deželi koj trobente glas zapoje, od drage mene loči, junaško bíli smo z Valjhunam boje, vesele zmage dan nam ne napoči, pomóril meč je vse tovarše moje, beg je moj up, gójzd je moj dom pričjóči.