Iz spanja svoj′ga,! se zbudi, slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, po potih se noči temné ne trudi, ne stavi v bran božji se dobroti, in njene milosti dni ne zamúdi, de sklenete se enkrat najni póti, ljubezen brez ločitve de zazóri po smrti nama tam v nebeškem dvóri.” “Kak bom povrnil, draga! ljubezen, skrb, kar si trpela zame? V veselji skorej mi srcé omaga, ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, dokler krvi ne vteče zadnja, in groba temna noč me ne objame, ti sužno moje bo življenje celo, ti gospoduj čez vero, misli, delo.