Kolikokrátov sem od tod v samoti klečala, klícala pomoč: ′Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hóti, ker v zmoti žali te, ne ′z hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti, pred njo naj milost tvoja ga zakrije!′ In čudno te je tisto noč ohranil, ko ni noben tovarš se smrti ubranil. Iz spanja svoj′ga,! se zbudi, slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, po potih se noči temné ne trudi, ne stavi v bran božji se dobroti, in njene milosti dni ne zamúdi, de sklenete se enkrat najni póti, ljubezen brez ločitve de zazóri po smrti nama tam v nebeškem dvóri.”