Povedat′ moram ti, de sem kristjana, malikov zapustila vero krivo, de je bežala ta, k′ ob sonci, de dal krstit′ je óča glavo sivo, soseska je službi vdana v dnu jezera utopila bóg′njo Živo. Kako prišla k resnice sem poglédi, moj! v besedah kratkih zvédi: Večkrat v otoka sem samotnem kraji, ko te je ladja nesla preč od mene, si mislila, al bo ljubezen prešla, ko val, ki veter ga zažene, al hrepenečih src željé narslaji ogásil vse bo zémlje hlad zelene, al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, kjer bi ljubjóče srca se sklenile.
Te misli, ko odšel si v hude boje, miru mi niso dale več siroti.