“O, sem na srce moje,! Skrbí je konec, žalosti, nesreče, se trese od veselja vsaka žila, kar gledam spet v obličje ti cvetečé, naj brije zdaj okrog viharjov sila, naj se nebo z oblaki preobleče, ni méni mar, kar se godi na svéti, ak smejo srečne te roké objeti.” Iz njega rok izmakne se počasi, in blizo se na prvi kamen vsede, in v trdnem, ali vender milem glasi mladenču vnet′mu reče té besede: “Ne združenja, ločitve zdaj só časi, šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; de b′ enkrat se sklenile póti, me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji.