Po Bogomili prašat′ mu ukaže: al gleda svetlo sonce, je še živa, al so obvárvale jo mokre straže, al pred sovražniki drugéj se skriva, in kod narvárniši se pot pokaže, tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapi čakal jutro bo, vesele ali žalostne novice. Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; junak premišlja, kak bolj spodej voda razgraja, kak bregove stresa, in kak pred njo se góre ziblje stena, kak skale podkopuje in drevesa, kak do nebes leti nje jeze!