Kak težka, bridka ura je slovesa! Stojé po licah jima kaplje vroče, objeta sta, ko bi bila telesa en′ga, spustiti žnabel žnabla noče; si z′ga óča, desnega očesa jok briše, ki ga skriti ni mogoče, ko vidi v táko žalost nju vtopljene, in de tolažbe zanje ni nobene. Bi spomnil njima zmage večno slavo, ak bi, de jo doseči móč je, sodil; al preveliko trumo je čez Dravo po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.