Naj pevec drug vam srečo popisuje, ki célo leto je cvetla obema: kak osredek obiskuje, kak óča omladí med njima dvema, ki ni, ko meni, mu veselje tuje, ki srečna ga ljubezen v prsih vnema, pijanost njino, ki tak hitro mine, pregnana od ločitve bolečine. Že,! je treba se ločiti, ne slišiš, kak glasnó trobenta poje? Pripodil s sabo je Valjhun srditi požigat božje véže divje; povsod vzdigujejo se vere ščiti, ki si prejel od matere jo svoje, té vere, ki ji deklica ta služi, ki zdaj te z njo ljubezen čista druži.