Na tleh ležé slovenstva stebri stari, v domačih vtrjene postave; v deželi parski Tesel gospodari, ječé pod težkim jarmam sini Slave, le tujcam sreče se v Kranji žari, ošabno nós′jo tí pokonci gláve.
Al, de te jenja ta skeleti rana, ne boš posnel Katóna Utikána! Prenesla pričujoče ure teže bi ne bila let poznih glava siva; v mladosti vender trdniši so mreže, ki v njih drži nas upa moč goljfiva; kar, Črtomír! te na življenje veže, se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, ko te vodila ni le stara vera tje na osredek Bléškega jezéra.