‒ To noč je jenjal vojske šum vunajni, potihnil ti vihar ni v prsih boja; le hujši se je zbudil črv nekdajni, ak prav uči me v revah skušnja moja, bolj grize, bolj po novi krvi vpije, požrešniši obupa so harpíje. Na tleh ležé slovenstva stebri stari, v domačih vtrjene postave; v deželi parski Tesel gospodari, ječé pod težkim jarmam sini Slave, le tujcam sreče se v Kranji žari, ošabno nós′jo tí pokonci gláve.