Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup′jo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: “Memento móri!”