Čez tebe več ne bo, sovražna sreča! iz mojih ust prišla beseda žala; navadil sem se, naj Bogú bo, trpljenja tvojega, življenja ječa! Navadile so butare se pléča, in grenkega se usta so bokala, podplat je koža čez in čez postala, ne stráši več je trnjovka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, in okamnélo je srcé prežívo, duha so ukrótili nadlog oklepi; strah zbežal je, z njim upanje goljfivo; naprej me sreča gladi, ali tepi, me tnalo najdla boš neobčutljivo.