Veselje únih glasen hrup oznani, pojó trobente, píšel k tamburini; obhajajo v srcá ga globočini v samotnih kotih tí z nočjo obdani. Bil je tvoj god, glasnó so strune, obhajali so s petjam ga in plesam prijatlji in prijatljice vesele; jaz praznoval sem z mokrim ga očesam, v samoti so za srečne dni puhtele iz polnega srcá željé k nebesam.
Oči bile pri nji v deklet so sredi Oči bile pri nji v deklet so sredi, govór′le usta le od nje so hvale, roké posili nje ime pisale, hodile so nogé le po nje sledi.