Velika, Togenburg! bila je mera Velíka, Togenburg! bila je mera trpljenja tvoj′ga; moje ga premaga: nazadnje omečí se tvoja draga, ti vsak dan okno celice odpéra. Od zóra srečen upaš do večera, de bo′jóča nje podoba blaga, in ko ti že priteče smrtna, se še zaúpljiv k nji pogled ozéra. V nebesih nje oči jaz videt′ menim, kadár predrznem vanje se ozreti, dva jezna keruba z mečam ognjenim.