In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir rumene zarje ne zamúda, v grmovji slavček poje spet brez truda, veselje preleti naturo célo. O vem, de niso vredne take sreče, od straha, de nadležne poezije bi ne bile ti, mi srcé trepeče. Naj pesmi milost tvoja saj obsije, ki ′z njih, hladiti rane si skeleče, poet tvoj nov Slovencam venec vije.