Jim moč so dale rasti neveselo Jim moč so dale rasti nevesélo, ko zgodnja roža raste zapeljana od mlad′ga sonca kopnega svečána, ak nékej dni se ji veselo; al nagne žalostno glavíco velo, meglá k′ od burje prileti prignana, in pade iz nebes strupena, pokrije sneg goré in pólje célo. Sijalo sonce je podobe, pogléda tvoj′ga pil sem žarke mile, ljubezni so cvetlice kal pognale. Nad žarki sonca so se té zmotile, na mrazu zapušene so ostale, ur témnih so zatirale jih sile.