Pojó ljubezni moje vam nesreče, kakóvi revež je, ki ga presune ′z oči nebeških vržena pušíca.
Vrh sonca sije soncov cela čréda Vrh sonca sije soncov cela čréda po néba svítlih potih razkropljena; od sonca, ljub′ga svoj′ga, zapušena jih zemlja celo noč z veseljam gleda: ko se zlatí oblakov truma bleda, nazaj pripelje ga rumena, tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, de vanje ne obrne več pogléda. Kar zvezd nebo deklet ima Ljubljana; rad ogledujem vas cvetéčolíčne, ljubljanske, ljubeznive gospodične!