3 Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim, v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve že svítla, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tožbo mojga bled′ga, vel′ga lica, de jo ljubim.